Kaj če moji prijatelji delajo stvari, ki mi niso več ok?

Nekaj mi ni več v redu

Mogoče poznaš ta občutek. Sediš med prijatelji, vsi se smejijo, tebi pa tokrat nekaj ni več smešno. Vsi govorijo o nekom in se norčujejo, tebi pa postane malo neprijetno. Potem pa vsi navdušeno sodelujejo, ti pa se ne moreš znebiti občutka, da te nekaj moti. Ugotavljaš, da stvari, ki so se ti nekoč zdele zabavne, ti niso več tako zanimive. Ne znaš še dobro razložiti, zakaj. Samo čutiš, da nekaj ni več čisto tako kot prej. 

Morda te ob tem začne skrbeti, da si edini, ki ga nekaj zmoti. Zdi se, kot da so vsi ostali povsem sproščeni, samo tebi nekaj ne da miru. Takrat se morda po tihem vprašaš: Kaj če pretiravam? Kaj če sem postal preveč občutljiv? Kaj če sem samo jaz tisti, ki nekaj vidi drugače?

Začneš biti pozoren na podrobnosti, ki so ti prej ušle, ali pa o njih razmišljati drugače kot nekoč. Včasih ugotoviš, da se za kakšno šalo skriva tudi ponižanje ali da se drugi smejijo predvsem zato, ker nočejo izstopati iz skupine. Lahko pa opaziš tudi nekaj veliko bolj preprostega. Morda ti glasba, filmi, način druženja ali dejavnosti, ki so bili všeč večini tvojih prijateljev, niso več tako blizu kot nekoč. Ob tem ni nujno, da so se tvoji prijatelji spremenili ali da je z njimi kaj narobe. Včasih preprosto ugotoviš, da na nekatere stvari gledaš drugače kot prej in da ti niso več tako pomembne ali zanimive kot nekoč.

To te lahko tudi zmede. Spomniš se, da si se še pred kratkim smejal istim šalam, sodeloval v enakih pogovorih ali se ti stvari sploh niso zdele problematične. Po drugi strani pa je to lahko tudi znak, da vse bolje spoznavaš sebe. Vedno lažje opaziš, kaj ti je zares všeč, s čim se strinjaš in kaj ti ni več blizu samo zato, ker je všeč drugim. To je pomembno, saj si tako postopoma oblikuješ svoje mnenje in ugotavljaš, kaj je zate res pomembno.

Zakaj se to sploh dogaja?

Ko odraščamo, se ne spreminjamo samo telesno. Vedno bolj razmišljamo tudi o sebi, svojih občutkih in o tem, kaj si o različnih stvareh mislimo. Zato se lahko zgodi, da na nekatere stvari začnemo gledati drugače kot prej in da se z vsem ne strinjamo več tako samoumevno kot nekoč.

Ob tem pa ostaja nekaj zelo pomembnega. Večina ljudi si želi pripadati, biti sprejeta in ostati povezana z drugimi. Zato takšne spremembe niso vedno preproste. Če opaziš, da o nečem razmišljaš drugače kot tvoji prijatelji, se lahko hitro pojavi dilema. Boš povedal, kaj si misliš, ali boš svoje mnenje raje zadržal zase? Te bodo razumeli? Boš še vedno del skupine?

Prav zato se včasih zgodi, da svoje mnenje ali občutke raje zadržimo zase, čeprav nas nekaj moti. Ne zato, ker jih ne bi imeli, ampak zato, ker nam prijateljstva in odnosi veliko pomenijo. Hkrati pa tudi popolno prilagajanje drugim običajno ni dolgoročna rešitev. Če ves čas skrivaš, kaj misliš in čutiš, lahko sčasoma dobiš občutek, da v odnosih nisi zares ti.

Zato ne gre za izbiro med tem, da vedno molčiš ali da se vedno postaviš po svoje. Velik del odraščanja je prav v tem, da se postopoma učiš izražati svoje mnenje in občutke na način, ki ti omogoča ostati zvest sebi, hkrati pa ohranjati pomembne odnose z drugimi.

Poslušati sebe ni isto kot izgubiti prijatelje

Ko ugotoviš, da ti nekatere stvari niso več všeč, lahko hitro dobiš občutek, da boš moral izbirati. Kot da lahko narediš samo eno od dveh stvari: ostaneš zvest sebi ali pa ostaneš del skupine. To je lahko precej težka situacija. V resnici pa se pogosto izkaže, da odnosi niso tako črno-beli, kot se zdijo na prvi pogled.

To, da se glede nečesa ne strinjaš s prijatelji, še ne pomeni, da jih boš izgubil ali da se boste zaradi tega sprli. Tudi med dobrimi prijatelji se kdaj zgodi, da o nečem razmišljajo drugače ali da se glede česa ne strinjajo.

Včasih gre za zelo majhne odločitve. Ne pridružiš se opravljanju. Ne deliš naprej nečesa, za kar meniš, da ni prav. Ne strinjaš se z nečim samo zato, ker se strinjajo vsi drugi. Ali pa si preprosto priznaš, da ti nekaj ni všeč, čeprav se drugim zdi povsem normalno.

Ni treba, da imaš takoj pripravljen odgovor ali da vedno najdeš prave besede. Včasih je dovolj že to, da opaziš, da te nekaj moti, tudi če še ne veš natančno, zakaj. Ko pa se počutiš pripravljenega, je lahko dobro tudi to, da poveš, kaj si misliš. Včasih šele takrat ugotoviš, da še kdo drug vidi stvari podobno kot ti, le da tega do takrat ni povedal na glas.

Za konec

Če se kdaj znajdeš v situaciji, ko tvoji prijatelji delajo stvari, ki ti niso več v redu, se ne ustraši prehitro občutka, da nekaj vidiš drugače kot drugi. Včasih preprosto ugotoviš, da določene stvari doživljaš drugače kot prej. 

Prav takrat se začne oblikovati nekaj zelo pomembnega: tvoje lastno mnenje, občutek za to, kaj je zate vredno, in vedno jasnejši občutek, kdo si.

Viri:

• Erikson, E. H. (2014). Identiteta in življenjski ciklus. Ljubljana: UMco.
• Neufeld, G. in Maté, G. (2024). Otroci nas potrebujejo: Zakaj so starši pomembnejši od vrstnikov. Brežice: Primus.