Ne želim iti v šolo

Včasih se zgodi, da se zjutraj zbudiš z občutkom, da nekaj ni tako kot ponavadi. Ne znaš natančno povedati, kaj. Ko se začneš pripravljati na odhod v šolo, občutek postane še močnejši in si ga težko razložiš. Lahko se začne kot nelagodje v trebuhu ali pritisk v prsih. Morda te boli glava ali pa si utrujen, kot da sploh nisi spal. Lahko si čisto brez energije in brez volje. In takrat te prešine misel, ki si je skoraj ne upaš priznati: ne želim iti v šolo.

Ta misel te spravi v zadrego. Zdi se, kot da bi moral iti, ker je tako prav in ker se to od tebe pričakuje. Če pa v sebi čutiš drugače, se lahko začneš spraševati, ali je s tabo kaj narobe. V resnici se to zgodi mnogim otrokom. In to ne pomeni, da je s tabo kaj narobe.

Velikokrat, ko smo dlje časa pod pritiskom ali nas nekaj skrbi, se telo upre in reče »ne zmorem« še preden sami razumemo, zakaj. Zato tudi takrat, ko ne želiš v šolo, to ne pomeni, da si len ali neodgovoren. Pogosto se za tem skriva skrb, strah ali občutek, da je vsega postalo preveč.

Ko pomislimo na šolo, pogosto najprej pomislimo na učenje, preverjanje znanja in ocenjevanje. Skrbi nas, kakšno oceno bomo dobili. Bojimo se spraševanja ali testa. Razmišljamo, kaj se bo zgodilo, če ne bo šlo dovolj dobro. Zaradi tega si lahko tisti dan zares ne želimo v šolo, ker bi se spraševanju najraje izognili.

Po drugi strani, šola ni samo učenje. Je prostor, kjer vsak dan srečuješ sošolce. Z nekaterimi se počutiš sproščeno in varno, z drugimi pa ne.

Včasih imaš občutek, da vsi gledajo vate. Lahko te skrbi, kako izgledaš in kaj si drugi mislijo o tebi. Morda se sprašuješ, ali boš znal odgovoriti in kako boš videti, ko te učiteljica pokliče. Včasih te je strah, da boš rekel kaj narobe in da se ti bodo smejali. Lahko se počutiš negotovo ali imaš občutek, da ne spadaš zraven.

Poleg tega se ti lahko dogajajo neprijetne stvari: posmeh, norčevanje, zbadanje, izključevanje iz igre ali pogovora. Včasih te kdo nalašč prizadene z besedami ali te pusti ob strani. To boli.

So pa tudi dnevi, ko se ne zgodi nič posebnega. Pa vendar se ponavljajo majhne stvari: pogledi, šepetanje, občutek, da nisi dovolj dober ali da ne veš, kako se vključiti. 

Te izkušnje se lahko nabirajo počasi in vztrajno, dokler ne postane vse skupaj pretežko.

In takrat, ko se zbudiš z močnim odporom in željo, da ne greš v šolo, je to pogosto znak, da se v šoli dogaja nekaj, kar te zares teži, skrbi ali plaši.

In vsakič, ko se v nas pojavijo močna čustva, jih ne smemo spregledati. Naša čustva so signal in sporočilo, da se v nas dogaja nekaj pomembnega. Ko jih zadržujemo v sebi, lahko postanejo še globlja, večja in težja. Po drugi strani pa se, ko jih izrečemo in jih nekdo vzame resno, začnejo počasi umirjati.

Zato je zelo pomembno, da o tem, kar čutiš, spregovoriš in poveš odrasli osebi, ki ti je blizu in ji zaupaš. To je lahko starš, učitelj, šolska svetovalna delavka ali kdo drug, ob katerem se počutiš vsaj malo varno. Pomembno je, da s tem ne ostaneš sam, ampak poveš, kako ti je. Tudi če ne veš, kako začeti, lahko poveš že to, da ti je težko, ko moraš v šolo.