30. 07. 2025

Imam samomorilne misli

Ko ne veš več, kako naprej. In misliš, da morda sploh ni več poti. Včasih pridejo dnevi, ko ti je vsega dovolj. Ko je življenje pretežko, glava prepolna in imaš občutek, da ne zmoreš več. In potem se prikrade misel: "Bi bilo lažje, če me sploh ne bi bilo?"

Te misli niso redke. So tihe želje po miru, želja po pobegu pred bolečino. Včasih pridejo kot nenaden preblisk, ki te prestraši, drugič kot nejasna utrujenost od vsega, včasih pa postajajo vse bolj konkretne in začnemo z njimi načrtovati. Morda te takšne misli zmedejo ali prestrašijo. Morda te skrbi, da s teboj ni nekaj v redu, ali pa se sprašuješ, zakaj se ti to dogaja.

Če se kdaj počutiš tako, vedi, da nisi čuden_a, nisi sam_a in nisi edini_a.

Veliko mladih pride do točke, ko ne vedo več, kako naprej. To ne pomeni, da si slab_a ali da nekaj ni v redu s tabo. Pomeni, da si predolgo nosil_a preveč, in da zdaj potrebuješ pomoč. In to, da zdaj bereš ta članek, je znak, da si že naredil_a prvi korak.

Zakaj pridejo take misli?

Samomorilne misli niso iskanje pozornosti. Sporočajo ti, da si pod prevelikim bremenom. To se lahko zgodi, ker:

se počutiš osamljeno, tudi če si med ljudmi,
so doma težki odnosi ali pa ti nihče ne prisluhne,
imaš težave ali pritiske v šoli,
se ti zdi, da moraš biti vedno dober_a, popoln_a, močen_na,
se primerjaš z drugimi, ki so v tvojih očeh boljši od tebe,
se ne počutiš dobro v svojem telesu, identiteti, spolnosti,
imaš občutek, da nisi dovolj dober_a ali da si vsem v napoto,
si doživel_a nekaj zelo hudega (npr. nasilje, zlorabo, spletni napad).

Vse to se lahko nalaga in nalaga … dokler ne poči. In to je človeško.

Morda ti bo pomagalo razumeti tudi, kaj pomeni skrb za svoje duševno zdravje, ker ni vse v tvoji glavi, ampak tudi v tem, kar doživljaš v okolju okoli sebe.

Kaj lahko narediš, ko misliš, da ni več izhoda?

Ko si na tleh, se ti zdi, kot da ni več izhoda. Ampak tudi v najtežjih trenutkih obstajajo majhne stvari, ki jih lahko narediš zase, ne zato, da bi takoj vse težave čudežno izginile, ampak zato, da ti bo vsaj malo lažje. Čeprav imaš take misli, to še ne pomeni, da jih boš tudi uresničil_a. Misel ni enako kot dejanje. Toda pomembno je, da o tem spregovoriš, preden postane pretežko.

Če ne veš, kje začeti, si lahko prebereš nekaj idej tukaj. To so koraki, ki so pomagali drugim mladim, ko jim je bilo res težko.

Lahko začneš čisto počasi, korak za korakom.

dovoli si čutiti: misli o smrti se pogosto pojavijo, ko te zelo teži nekaj drugega, npr. žalost, jeza, razočaranje, sram, krivda. Te občutke imaš pravico imeti. Zapiši jih ali pa jih komu povej.
zaupaj nekomu: lahko so to starši, učiteljica, šolska svetovalna služba, osebni zdravnik. Ni ti treba povedati vsega, kolikor želiš in zmoreš v danem trenutku. In TOM je tukaj zate, ko potrebuješ pogovor (116 111).
ne ostajaj sam_a, ko ti je res hudo: pomembno, da nekdo ve, kako se počutiš. Dovoli si, da ti nekdo pomaga nositi breme.
odmakni se od nevarnosti: če čutiš močan impulz, da bi si kaj naredil_a, se skušaj fizično umakniti od krajev, predmetov ali ljudi, ki to sprožajo. Poišči varen prostor. Če si sam_a doma in te skrbi, pokliči nekoga ali odidi tja, kjer so ljudje.
spomni se, da občutki pridejo in grejo: ko te preplavijo težki občutki, žalost, obup, jeza, praznina, se lahko zdi, kot da nikoli ne bo bolje. Kot da boš za vedno ostal_a v tej temi. A dejstvo je, da se tudi najmočnejša čustva sčasoma spremenijo. Pridejo in grejo, včasih hitreje, včasih počasi, a nikoli ne trajajo v nedogled. Ko te stiska, se ti lahko zdi, da nimaš več kontrole. A tvoje misli niso ukaz. So znak, da si v stiski. Da ti je težko. In na ta znak lahko odgovoriš tako, da si poiščeš pomoč.

Ampak jaz nočem zares umreti. Samo nočem več tako živeti.

To pove veliko mladih. Večina si ne želi umreti. Samo nočejo več čutiti vsega tega, kar jih teži.
Hočejo, da se konča ta pritisk, žalost, praznina, krivda. Da spet lahko zadihajo. In to je čisto normalen občutek, ko si v stiski. Namesto, da se sprašuješ, ali hočem umreti, se raje vprašaj »Kaj me zdaj tako zelo teži? Kaj lahko naredim, da mi bo vsaj malo lažje?« Pri tem ti je lahko v pomoč tudi priročnik To sem jaz, ki ponuja konkretne korake, kako poskrbeti zase v težkih trenutkih.

Kdaj poiskati pomoč?

Če opaziš katerega od teh znakov pri sebi, je to znak, da potrebuješ podporo, ne kazni, ne osame, temveč nekoga, ki bo ob tebi:

pogoste misli o smrti ali o tem, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo,
občutek, da si breme, da nikogar ne zanimaš,
umikanje iz družbe, izguba zanimanja za stvari, ki so te včasih veselile,
motnje spanja, prehranjevanja, težave s koncentracijo,
samopoškodbeno vedenje (rezanje, udarjanje, …).

Tudi ta članek ti bo v pomoč, kdaj in kako poiskati pomoč.

Če poznaš koga, ki razmišlja o samomoru

Bodi z njim. Ni ti treba vedeti vsega. Včasih je že to, da si ob njem in ga poslušaš, največ kar lahko narediš. Če pa imaš občutek, da je res v nevarnosti, povej odrasli osebi, ki ji zaupaš. To ni izdajstvo, ampak je pomoč in skrb.

Za konec

Tvoje življenje nekaj pomeni. Tudi, če tega zdaj ne čutiš, in tudi če ti je trenutno res težko in imaš občutek, da si sam_a ter da te nihče ne razume. V resnici nisi sam_a in nisi edini_a, ki se včasih počuti tako. Pomemben_a si, zato ni treba, da vse nosiš sam_a, pogovor lahko resnično pomaga. Če si pripravljen_a, naredi ta korak in povej nekomu, kako ti je, lahko tudi pokličeš ali napišeš. Ne ostani sam_a s svojimi mislimi. Pomoč obstaja, in ti si vreden_na te pomoči, tvoje življenje je dragoceno, tudi če te zdaj boli, to še zdaleč ni konec tvoje zgodbe. In ne pozabi, TOM je tukaj zate.

VIRI: