14. 11. 2024

Kako staršem povedati za svoje počutje?

Želiš staršem povedati, kako se počutiš, a ne veš, kje začeti? Te skrbi, če te bodo sploh poslušali? Ali pa, da te ne bodo razumeli, da se bodo razjezili ali da bodo razočarani? Tvoje skrbi so povsem razumljive, a naj te ne odvrnejo od pogovora s starši.

Pogovor s starši o svojih občutkih je lahko strašljiv, a je tudi zelo pomemben korak k temu, da se počutiš bolje. Ne glede na to, kako težka se ti zdijo tvoja čustva, so ta pomembna in prav je, da jih deliš s starši, saj si zaslužiš, da te slišijo.

Morda si že kdaj poskusil_a začeti pogovor, pa se ti je zdelo, da te ne slišijo ali ne razumejo. To je res zoprno, ampak ne obupaj. Kajti zelo pomembno je, da se o tem, kako se počutimo, pogovarjamo. Ker takšni pogovori res pomagajo. Če čustva zadržuješ v sebi, se začnejo kopičiti in se potem počutiš še slabše. Zato je izjemnega pomena za tvoje dobro počutje, da najdeš način, kako deliti, kar te teži. To, da poiščeš pomoč, ko jo potrebuješ, in se z nekom pogovoriš, je znak tvojega poguma in moči, ne šibkosti.

Zakaj je pomembno govoriti o svojih občutkih?

Odraščanje prinese kup novih občutkov. Morda se počutiš zmedeno, si pod stresom zaradi šole, ali pa te skrbijo odnosi s prijatelji. Vse to vpliva na tvoje počutje.

Če z nikomer ne govoriš o tem, kar čutiš, se ti občutki začnejo kopičiti. In to je lahko zelo naporno – kot bi nosil_a težko breme. Ampak, ko se z nekom pogovoriš o tem, kaj se dogaja v tvoji glavi in telesu, se lahko počutiš veliko bolje. Pogovor ti pomaga sprostiti stres, hkrati pa vidiš, da nisi sam_a. Več o tem, kdaj in kako se pogovarjati o svojih občutkih, najdeš tukaj.

Starši ne morejo vedeti, kaj doživljaš, dokler jim tega ne poveš. Čeprav se morda zdi, da te včasih ne razumejo, se spomni, da so tudi oni nekoč bili otroci in najstniki ter so verjetno šli skozi podobna občutja. Skoraj zagotovo ti lahko pomagajo, ponudijo kakšen nasvet. Tudi če ne bodo takoj imeli odgovora, lahko že samo to, da te poslušajo, naredi veliko razliko.

Zakaj je včasih težko govoriti o svojih občutkih?

Včasih niti sam_a ne veš, kaj točno čutiš in to je popolnoma razumljivo. Ni ti treba imeti vseh odgovorov, preden začneš pogovor. Lahko preprosto rečeš: “Ne počutim se dobro, ampak ne vem zakaj.” ali “Žalosten_a sem že nekaj časa, pa ne najdem razloga.”

Če se doma o čustvih ne pogovarjate pogosto, je tak pogovor še težje začeti.

Morda čutiš pritisk, da moraš vedno biti "v redu". To ne drži – vedi, da so vsa čustva, tudi tista, ki se ti zdijo neprijetna, kot so jeza, žalost ali zaskrbljenost, v skladu z našo naravo in si zaslužijo, da jih izraziš. Več o čustvih lahko prebereš tukaj.

Kako začeti pogovor s starši?

Pogovor o čustvih je lahko strašljiv, zato je dobro, da se nanj pripraviš vnaprej. Poskusi najti trenutek, ko sta starša sproščena in ti lahko zares prisluhneta, recimo med večerjo ali ko skupaj počnete kaj prijetnega. Izogibaj se trenutkov, ko sta zelo zaposlena ali pod stresom.

Preden začneš pogovor, razmisli, kaj točno želiš povedati. Včasih pomaga, da svoje misli prej zapišeš, da ne pozabiš česa pomembnega. Prav tako lahko razmisliš, kaj si želiš od pogovora. Si želiš, da te poslušata, želiš nasvet, objem? To lahko jasno poveš na začetku pogovora.

Pogovor lahko začneš z nečim preprostim, kot je »Rad_a bi se pogovoril_a o nečem, kar me teži.« ali »V zadnjem času sem pod stresom in bi rad_a delil_a, kako se počutim.«

Če te skrbi, kako bosta reagirala, lahko to poveš na začetku: »Ne vem točno, kako se izrazi to, kar čutim, a bi vseeno rad_a poskusil_a. Prosim, da me poslušata.«

Med pogovorom

Med pogovorom poskusi biti iskren_a o tem, kaj čutiš. Čeprav je težko, je pomembno, da se potrudiš čim bolj jasno razložiti svoje občutke. Pomagaš si lahko s konkretnimi primeri.

Povsem običajno je, da ob takšnih pogovorih postanemo čustveni. V redu je, če jočeš. Včasih, ko govorimo o stvareh, ki nas težijo, se čustva preprosto izlijejo. Jokanje med pogovorom ni znak šibkosti – pravzaprav je to način, kako se tvoje telo sprosti in ti omogoča, da se počutiš lažje in bolj sproščeno.

Ko pokažeš, kaj resnično čutiš, starši lažje razumejo, kako močno te nekaj obremenjuje. Morda bosta tudi tvoja starša zajokala in tudi to je v redu. Če pa začutiš, da te čustva začnejo preplavljati, si vzemi kakšen trenutek, da se umiriš in nadaljuj kasneje.

Ni treba, da poveš vse naenkrat. Vzemi si čas in povej tisto, kar si pripravljen_a.

Kaj, če te ne razumeta?

Včasih starša ne bosta takoj razumela, kaj jima želiš povedati. Morda bosta presenečena ali zmedena, a to ne pomeni, da jima ni mar. Morda potrebujeta nekaj časa, da razmislita o tem, kar si povedal_a. Če se to zgodi, ne obupaj. Pogovor lahko nadaljuješ pozneje ali pa poiščeš drugo odraslo osebo, ki ji zaupaš, npr. babico, teto, strica, učitelja, šolsko svetovalno službo, lahko pa se obrneš tudi na prijatelje. Pomembno je, da najdeš nekoga, ki te lahko posluša in pomaga. Kasneje ti lahko ta oseba pomaga pri pogovoru s starši, če si boš to želel_a. Tukaj lahko prebereš več o tem, kdo vse ti lahko pomaga in kako.

***

Če še vedno nisi prepričan_a, kako začeti pogovor s starši, se vedno lahko obrneš tudi na TOM telefon. Skupaj s svetovalcem lahko povadiš, kako bi pogovor lahko potekal, ali pa le deliš svoje občutke. Pokličeš lahko na številko 116 111, pišeš v spletno klepetalnico ali nam pošlješ e-pošto. Vedno smo tukaj zate.

VIRI: