Nasilje v odnosih

Prostor, kjer ni več miru

Na začetku odnosa je pogosto vse lahkotno. Veliko smeha, sporočila pozno v noč, občutek, da te nekdo res čuti in razume. Zdi se, kot da si ob tej osebi lahko to, kar si. Vse teče samo od sebe in nič ni zapleteno.

Potem pa se lahko, skoraj neopazno, začnejo dogajati majhne stvari, ki v tebi pustijo nemiren občutek. Pogled, ob katerem se vprašaš, ali si rekel kaj narobe. Vprašanje, ki zveni bolj kot zahteva. Sporočilo, ki ti namigne, da določenim prijateljem ne bi smel zaupati. Sprva si rečeš, da ni nič hudega. Morda pomisliš, da gre za ljubosumje ali skrb.

Nasilje v odnosih pogosto ni kričanje ali udarec. Velikokrat se začne tiho, skoraj neopazno, z majhnim premikanjem meja. Druga oseba začne preverjati tvoja sporočila, komentirati tvoj videz ali odločati, s kom se boš družil. Če ne narediš, kot želi, se umakne, molči ali te pusti samega. Nato pride opravičilo in obljuba, da bo drugače.

Potem, malo po tem dogodku, pozno zvečer dobiš na prvi pogled čisto običajno sporočilo: »Kje si?« Odgovoriš, da si pri prijateljici. Odgovora ni takoj in začneš čakati. Nato pride vprašanje, zakaj nisi prej povedal. Srce se ti stisne, ne zato, ker bi naredil kaj narobe, ampak ker že veš, da bo sledila napetost. Opravičuješ se, razlagaš, morda celo ponudiš, da pride zraven. V sebi pa čutiš, da se bo to ponovilo.

V določenih trenutkih se nasilje pokaže kot tiha kazen. Dogovorjena sta za druženje, ti se pripraviš in čakaš. Odgovora ni in ure minevajo. Ko pokličeš, slišiš hladen glas, da ni razpoložen_a. Brez razlage in brez vprašanja. V tebi pa ostane občutek praznine in krivde, čeprav ne veš, kaj si naredil.

Včasih pa se stvari zaostrijo. Poveš, da greš s sošolci delat projekt. Na to dobiš kratek in nejasen odgovor: »Če bo tam on, veš, kaj to pomeni.« Ko vprašaš, kaj misli, dobiš odgovor, naj se ne igraš. Glas ni glasen, a je oster. Telo se ti napne in v njem se pojavi občutek strahu, čeprav ni udarca in nihče ne kriči.

Zakaj je tako težko oditi

Skoraj vsak bi pomislil, da bi iz takega odnosa lahko preprosto odšel. A v resnici se v nas dogaja nekaj bolj zapletenega. Lepi trenutki ti dajejo upanje, da se bo druga oseba spet spremenila in da bo takšna, kot je bila na začetku. Čeprav te slabi trenutki prestrašijo, te hkrati prepričajo, da moraš še malo potrpeti, še malo bolj paziti in še malo več narediti.

Naš strah pred izgubo je močan. Bojimo se, da bomo ostali sami, da nas nihče drug ne bo imel rad in da nas drugi ne bodo razumeli, če povemo, kaj se dogaja. Velikokrat oseba, s katero smo v odnosu, postane središče našega sveta in misel, da bi živeli brez nje, se zdi skoraj nemogoča. Takrat se začneš oddaljevati od ljudi, ki so ti prej veliko pomenili. Manj hodiš ven, opustiš dejavnosti, ki si jih imel rad, ali se izogibaš pogovorom doma. Počasi ostaneš vedno bolj sam, in prav to naredi odhod še težji.

Dvom vase

V takih odnosih lahko začneš sam pri sebi opravičevati vedenje, ki te boli. Rečeš si, da ima druga oseba težko preteklost, stroge starše ali težave v šoli, da je pod stresom in da zato ne more ali ne zna drugače pokazati čustev. Včasih celo pomisliš, da si ti tisti, ki mora razumeti, potrpeti ali popraviti stvari.

Če si odraščal v okolju, kjer so bili kričanje, žaljivke ali ignoriranje nekaj običajnega, se ti lahko tak odnos zdi normalen. Takrat je še težje opaziti, da nekaj ni v redu, ker nimaš izkušnje, kako bi odnos lahko izgledal drugače.

Sčasoma se vse to začne poznati tudi pri tem, kako vidiš sebe. Počasi začneš dvomiti vase in misliti, da si preobčutljiv, da pretiravaš ali da si sam kriv za napetost. A te misli niso resnica. So posledica dolgotrajnega pritiska, v katerem si.

Ponavljanje kroga

Ko se odnos konča, ostane občutek praznine. Takrat spomini na slabe trenutke počasi zbledijo, bolj v ospredju pa ostanejo slike objemov, smeha in nežnosti. Če se ti druga oseba opraviči ali obljubi, da bo drugače, se zdi, kot da se vrača oseba, ki si jo imel rad na začetku. To prebudi upanje, da bo tokrat res drugače.

Na žalost se nasilni vzorci redko spremenijo samo z besedami. Sprememba je mogoča le, če jo druga oseba res želi in zanjo prevzame odgovornost. Ne zato, da bi te obdržala, ampak zato, ker razume, da s svojim ravnanjem škoduje.

Veliko mladih v takih situacijah ostaja tiho zaradi sramu. Strah jih je govoric, nerazumevanja ali obsojanja. In ravno ta tišina nasilju daje še več prostora.

Korak k sebi

Oditi iz odnosa, ki ti jemlje mir, ni poraz, ampak začetek vračanja k sebi, k svojemu glasu in k stvarem, ki so ti pomembne. Počasi se učiš postavljati meje in poslušati svoje občutke, čeprav te lahko zvok sporočila, določen ton glasu ali pogled še dolgo spomnijo na strah. A ko razumeš, da ti občutki prihajajo iz preteklih izkušenj, jih lažje ločiš od tega, kar se dogaja zdaj.

Najbolj pomembno je, da to, kar doživljaš v odnosu, ne ostane samo v tebi. Sprememb v drugem človeku ne moreš narediti namesto njega, lahko pa poskrbiš, da tega ne nosiš sam. Okoli tebe so ljudje, ki znajo poslušati in ne obsojajo, in pogovor z njimi ti lahko pomaga najprej razumeti, kaj se ti dogaja, potem pa postane lažje.

Viri:  

Društvo za nenasilno komunikacijo. (2020). Ali je to ljubezen? Prepoznavanje nasilja v partnerskih odnosih. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo.

Forward, S. & Frazier, D. (1999). Čustveno izsiljevanje: kako vplivajo ljudje na nas s strahom, dolžnostjo in krivdo. Ljubljana: Tangram.