Psihično nasilje v družini
Ti mama, oče ali drug družinski član govori, da si nesposoben_na, nehvaležen_na ali da iz tebe nikoli nič ne bo? Te žali, ignorira, ti grozi, močno omejuje tvoje stike z drugimi ali za svoje izbruhe krivi tebe? Morda že po zvoku korakov ugibaš, kakšne volje je, in premisliš vsako besedo, preden jo izrečeš?
Nasilje lahko zavzema različne oblike. Ko se nekdo doma do tebe vede na zgoraj opisane načine ali te kako drugače spravlja v stisko, gre lahko za psihično nasilje.
Kdaj ravnanje družinskega člana prestopi mejo?
V odnosu s starši ali drugimi družinskimi člani se lahko zgodi, da se z njihovimi pravili ali odločitvami ne strinjaš ali da ti niso všeč. Pomembno pa je razlikovati med postavljanjem pravil in meja ter ravnanjem, ki je nasilno in ni sprejemljivo. V nadaljevanju je predstavljenih nekaj primerov, ki ti lahko pomagajo bolje razumeti razliko in razmisliti o tem, kar se dogaja pri tebi doma.
Povsem običajno je, da starši postavljajo pravila, saj skrbijo za tvojo varnost in obveznosti. Lahko na primer določijo, kdaj moraš priti domov, koliko časa uporabljaš telefon ali kaj moraš opraviti, preden greš lahko na izlet s prijatelji. Pri tem pa te ne smejo žaliti, poniževati ali strašiti ter s pretiranim poseganjem v tvojo neodvisnost pogosto spravljati v stisko.
Po prepiru je tudi običajno, da vsak včasih potrebuje nekaj časa, da se umiri. Drugače pa je, če te mama, oče ali drug družinski član več dni namenoma ignorira, da bi te kaznoval ali dosegel svoje.
Tudi zanimanje staršev za tvojo uporabo telefona samo po sebi ni problematično. Mejo prestopi, ko družinski član zahteva tvoja gesla, bere zasebne pogovore, ti preprečuje stike s prijatelji ali prebrano uporabi za grožnje ali zasmehovanje. Morda se pred drugimi norčuje iz tvojega videza ali sposobnosti, nato pa reče, da je bila samo šala. Lahko zanika nekaj, kar je izrekel, in trdi, da si si dogodek izmislil_a. Ob tem se lahko začneš spraševati, ali si vse skupaj res narobe razumel_a.
Vedi, da za takšno ravnanje nisi kriv_a. Nobena napaka, slaba ocena ali prekršen dogovor ni razlog, da nekdo s teboj ravna nasilno.
Včasih se družinski član pozneje opraviči in je nekaj časa prijazen, vendar se odnos kot celota ne more izboljšati sam od sebe. Sprememba se pokaže šele, ko oseba prevzame odgovornost, preneha s takšnim ravnanjem in po potrebi poišče pomoč.
Ko začneš dvomiti vase
Ob takšnih izkušnjah se lahko počutiš prestrašeno, jezno, zmedeno ali nemočno.
Mogoče ob prihodu iz šole najprej preveriš, kakšno je razpoloženje doma. Če začutiš napetost, govoriš čim manj. Slabo oceno raje zamolčiš, ker pričakuješ žaljenje, ali zavrneš povabilo prijatelja, saj te je strah vprašati za dovoljenje. Pri pouku morda težko slediš, ker razmišljaš, kaj te čaka popoldne. Pred vrnitvijo domov te začne boleti trebuh ali pa zvečer težko zaspiš.
Morda se pojavi tudi občutek krivde in začneš dvomiti vase: Sem preveč občutljiv_a? Bi moral_a to preslišati? Ali ima sploh smisel kaj reči?
Pomaga ti lahko, da si odgovoriš na nekaj vprašanj: Kaj se običajno zgodi v situacijah, ki te doma spravljajo v stisko? Se družinski član pogosto odzove na način, zaradi katerega te je strah ali ti je neprijetno? Kako se počutiš ob njem? Ali zaradi strahu pred njegovim odzivom spreminjaš svoje vedenje?
Kaj lahko narediš?
Prvi korak je lahko že to, da se zaveš: To, kar se dogaja, mi ni v redu.
Kadar te družinski član žali, ponižuje, pretirano nadzira, izolira od drugih ali te kako drugače spravlja v stisko, poskusi, če je to mogoče in varno, poiskati prostor ali osebo, ob kateri se počutiš varneje.
Pomembno je, da veš, da ti ni treba biti sam_a v tem, kar doživljaš. Lahko se zaupaš prijatelju_ici, razmisli pa tudi, kateri odrasli osebi bi lahko povedal_a, kaj se dogaja doma. Morda je to sorodnik_ca, učitelj_ica, razrednik_čarka, šolska svetovalna delavka ali kdo drug, ki mu zaupaš. Skupaj lahko poiščeta pomoč in način, kako ustaviti nasilje. Več o tem, kako ti lahko pomaga šolska svetovalna služba in kako lahko začneš pogovor, si lahko prebereš na tej povezavi.
Ni ti treba povedati vsega naenkrat. Začneš lahko s tistim, o čemer bi ti bilo najlažje spregovoriti. Če ti je težko govoriti, lahko svoje misli zapišeš. Odrasli osebi lahko zaupaš tudi svojo skrb glede tega, kaj bi se zgodilo, če bi družinski član izvedel za vajin pogovor.
O tem, kar doživljaš doma, se lahko pogovoriš tudi z nami na TOM-u, saj smo tukaj zate, pripravljeni poslušati, razumeti in te podpreti. Lahko nas pokličeš na brezplačen in anonimen TOM telefon 116 111, ki obratuje vsak dan med 12. in 20. uro, se oglasiš na naslednji termin naše spletne klepetalnice ali nam pišeš po e-pošti na tom@zpms.si.
Ni treba, da veš, kako ustaviti nasilje. Pomembno je, da prepoznaš, kaj te prizadene, česa te je strah in kaj si želiš drugače, saj lahko prav s tem začneš pogovor.
